Zdravstvena pismenost starejših: Varno upravljanje s polifarmacijo
Kategorija: Zdravstvena pismenost
Zdravstvena pismenost starejših: Varno upravljanje s polifarmacijo
Z napredkom sodobne medicine ljudje živimo dlje, obvladovanje več sočasnih kroničnih bolezni pa je postalo vsakdan. Ena izmed najbolj neposrednih posledic tega uspeha se odraža na nočnih omaricah in v kuhinjskih omaricah starejših oseb: gre za jemanje petih, desetih ali celo več različnih zdravil vsak dan. Ta pojav se v medicini imenuje polifarmacija. Čeprav je uporaba zdravil pogosto nujna in rešuje življenja, sočasno jemanje velikega števila tablet predstavlja eno največjih, a pogosto spregledanih groženj varnosti pacientov v domačem okolju. Učinkovito obvladovanje polifarmacije zahteva visoko mero organiziranosti in predvsem – zdravstvene pismenosti.
Nevidne pasti polifarmacije
Vsako zdravilo, ki vstopi v telo, se presnavlja (najpogosteje v jetrih ali ledvicah) in vpliva na fiziološke procese. Ko pa istočasno vnesemo več različnih učinkovin, se verjetnost interakcij med zdravili drastično poveča. Nekatera zdravila se med seboj izključujejo, se borijo za iste receptorje, ali pa ena učinkovina poveča koncentracijo druge do toksičnih ravni.
Poleg farmakoloških interakcij je tukaj še ogromno tveganje za čisto človeške napake. Zamenjava škatlice, ki sta si po videzu podobni, pozabljen odmerek ali pa dvojno vzeto zdravilo zaradi pešanja spomina – vse to lahko vodi v padec krvnega tlaka, vrtoglavico, padce (kar je pri starejših eden glavnih vzrokov za hude poškodbe), krvavitve ali odpoved organov. Kot smo izpostavili, ko smo pisali o vplivu napačnih informacij in zmede med mladimi, je poplava podatkov in navodil pogubna, če za njo ne stoji strokovno vodstvo in prečiščena komunikacija. Enako velja za kup zdravil z dolgimi, neberljivimi navodili.
Kritična presoja in pravica do informacij
Temelj zdravstvene pismenosti na tem področju je pacientovo zavedanje, da so zdravila zanj, a niso nedotakljiva dogma. Mnogi pacienti se bojijo postaviti vprašanja zdravniku ali farmacevtu, ker ne želijo izpasti neuki ali nezaupljivi. Paternalistični model, kjer pacient le nemo kima, se mora končati. Opolnomočen pacient mora ob vsakem novo predpisanem zdravilu znati postaviti tri osnovna vprašanja:
- Za katero specifično težavo mi predpisujete to zdravilo?
- Kako ga moram pravilno jemati in katerih stranskih učinkov se moram zavedati?
- Ali to zdravilo vpliva na katerokoli od zdravil, ki jih že jemljem na redni bazi?
Vse pogosteje se v sodobni medicini poudarja tudi koncept "opuščanja zdravil" (deprescribing). Gre za strokovno voden, redek, a nujen postopek, kjer osebni zdravnik ali farmacevtski svetovalec skrbno pregleda celotno listo pacientovih zdravil in postopoma ukine tista, ki zaradi spremenjenega zdravstvenega stanja niso več potrebna ali so tveganja preseglaj njihove koristi.
Orodja za varnost v domačem okolju
Da bi se izognili napakam v domačem okolju, je nujno vzpostaviti rigidne varnostne navade. Zanašanje zgolj na spomin pri starejših – ali pri komerkoli z močno zapolnjenim urnikom – je napaka. Najpreprostejše, a izjemno učinkovito orodje je tedenski organizator zdravil (dozator). Priprava zdravil naj poteka v miru, enkrat tedensko, najbolje ob prisotnosti ožjega družinskega člana. Vsak predelek za posamezen dan (jutro, popoldne, večer) zagotavlja jasen vizualni pregled nad tem, ali je bila terapija dejansko vzeta.
Prav tako imajo tu pomembno vlogo naši farmacevti. Spomnimo se, kako kritično smo opozarjali na pomen lokalne lekarne in strokovnosti farmacevtov v manjših krajih. Farmacevt ob izdaji zdravila preveri predpisano terapijo prek centralnega informacijskega sistema (zVEM). Starejši morajo to strokovno pomoč izkoristiti in v lekarni prositi za storitev pregleda uporabe zdravil, ki je pogosto brezplačna in nudi poglobljeno analizo osebne lekarne.
Zaključek
Upravljanje z veliko količino zdravil je odgovorna in včasih izčrpavajoča naloga, ki jo družba in institucije pogosto prelagajo izključno na pacienta in njegove svojce. Zdravstvena pismenost pri polifarmaciji pomeni prehod od pasivnega prejemnika zdravil k aktivnemu upravljavcu lastne terapije. Z dobrim sodelovanjem z zdravstvenim osebjem, vzpostavitvijo strogih domačih rutin in rednim kritičnim pregledom seznamov zdravil, starejši pacienti ne le podaljšujejo svoje življenje, temveč bistveno zvišujejo varnost in kakovost vsakega preživetega dne.